»Takrat nisem vedel, kdo to je. Vprašal sem postrežčka hotela, v katerem sem bil nastanjen. Fotografija, ki sem jo videl, je name naredila tak vtis, da sem vedel, da moram na enega od njegovih koncertov.«

»V soboto sem poklical policijo, da bi prijavil krajo prašičkov, zaradi katere sem bil prisiljen zapreti razstavo. Zelo sem bil razočaran, ko mi je Caspar v torek povedal, da je bil vpleten v krajo.«

»To je samorefleksija. Gre za to, kje sem se zmotil v svojih odnosih, kje sem naredil napako, kje sem sokriv. Dela so se rodila iz lastništva nad tem, kar imenujem radikalna inventura samega sebe, da sem brutalno iskren do sebe in upoštevam tiste, ki sem jih morda prizadel.«

»Dva tedna po tem, ko sem videl plakat, sem dobil priložnost, da sem šel na enega od njegovih koncertov - eden od mojih prijateljev, japonski stilist, ki je delal za oblikovalca Kansaja Yamamota, je takrat oblačil Bowieja.«

»Naslikal sem se, torej sem.«

»Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.«

»Sam sem si fotoaparat s filmom omislil, potem ko sem po enem mesecu od nakupa izgubil precej drag digitalni fotoaparat. Potem sem si preprosto nabavil aparat za enkratno uporabo, kar je bila pač prva rešitev, vendar sem posledično začel kar nekako drugače dojemati fotografijo. Tako da je iz nečesa slabega izšlo nekaj, kar danes vidim kot eno boljših stvari, ki so se mi zgodile.«

»Sem figuralni slikar.«

»Pri 14 letih sem bila preveč sramežljiva, da bi izrekla kako besedo, zato sem v tišini sedela in vse vpijala.«